Zagreb pride
Le vkup, le vkup, študentarjat ubogi! Danes korakamo nad Zagreb. Zbrali smo se z vseh koncev, da si izborimo svojo stvar! Pokvirska buna zahtijeva autonomiju tijela, jednak pristup zdravstvenim uslugama za sve transrodne osobe i ... Čk, dej ... Edi, tole res mal mori, a daš neko drugo podlago.
Mmmmm. Bolje, kaj? Pozdravljeno, poslušalstvo, v sveži ediciji Študentarije. Junija se je ekipa oddaje ponovno odpravila v bratski Zagreb, ki ga je zajela poletna kvir vročica, sicer povsem običajna za junij v teh geografskih širinah. Zakorakali smo s povorko ponosa, ki tokrat poteka že dvaindvajsetič zapovrstjo, in se pogovarjali o tem, kaj pesti inu veseli lokalno LGBTQI+ skupnost.
Da pa ne bi izpadli preveč vsevedni – saj smo zaradi kratkosti obiska kvečjemu nevedni ali manjvedni – bomo glavnino govoričenja danes prepustili drugim. Prisluhnili bomo študentskim, pa tudi neštudentskim kvirovskim glasovom, ki svoj pravični boj na Hrvaškem bijejo v kontekstu desetletnice ustavne prepovedi neheteroseksualnih porok ter velike zmešanosti katoliških organizacij s šolstvom, zakonodajstvom in polji obče morale ter pohujšanja. Na mestu so pozdravi.
Lep pozdrav torej iz Zagreba, pa pustimo kolena zaenkrat ortopedom.
Letošnja povorka je torej korakala s sloganom »Skupaj za trans pravice!« Pretekla leta so zaznamovali boji za varne skupnostne prostore v mestu, za konec skrivanja med štirimi zidovi in boj proti fašističnim retorikam ter izgredom. Letošnja parada pa je bila namenjena težkim življenjem transspolnih, interspolnih in nebinarnih oseb, neenakemu dostopu do osnovne oskrbe ter drugim institucionalizirnim oblikam izključevanja iz družbenega življenja.
Povorka je krenila izpred muzeja Mimara mimo Hrvaškega narodnega gledališča, skozi center mesta do parka Ribnjak, kjer se običajno zaključi s pravkar slišanim govorniškim programom. Skupnost raznih lokalnih kvir organizacij in njihovih zaveznikov je tam pripravila večerni glasbeni program.
Željni pojasnil in klepeta smo se najprej odpravili do organizatoric Zagreb Prida, da nam razkrijejo kaj o dogodku in stanju skupnosti v Zagrebu. Na naše veliko razočaranje pa so sodelovanje v oddaji zavrnile, saj so pred začetkom povorke prejele groženje, zaradi česar je bilo vsako izpostavljanje posameznic tvegano. Na razmeroma mirni paradi, ki se je raztegnila skoraj v kilometer dolgo kačo, sicer nismo opazili fizičnih ali verbalnih izgredov, zato pa nam je sogovornica izpričala o dogajanju, ki mu je pričala.
O povečani policijski prisotnosti so nam pravile tudi druge sogovornice. Preden razdelamo težave, s katerimi se kvir osebe na Hrvaškem srečujejo, smo vprašali, zakaj Zagreb sploh potrebuje protestni Pride.
Česa pa naši sogovorci in sogovornice na Hrvaškem ne prenašajo?
Med korakanjem povorke po zagrebškem osrednjem trgu Bana Jelačića nas je sicer iznenadil še en slikovit prizor. Mladeniči, ki klečijo na mestnem trgu ... pobritih so glav ... v rokah držijo težke križe, hm! Zanimalo nas je, zakaj so danes tu.
Ena od najglasnejših organizacij, ki se na Hrvaškem aktivno bori proti tako imenovani ideologiji spola in skupnosti LGBTQI+, je zagotovo rimokatoliška cerkev. V dolgi senci zagrebške katedrale, ki se steguje čez park Ribnjak, smo spregovorili o njihovem delovanju in vplivu.
Čeprav v povorki ni bilo veliko kraljic preobleke, nas je v Ribnjaku vendarle razveselila Nero. Priznala je, da sta jo med korakanjem po Zagrebu ščitili podoba Marije, odtisnjena na bombažne bele dokolenke, in dolg oklep iz svetlikajoče rdečih, še vedno ozavojčenih kondomov. Zakaj podoba Marije?
In kaj jo je najbolj navdihnilo pri kovanju oklepa?
O prostorski stiski zagrebških nevladnih organizacij, ki skrbijo za dogodke in nudijo raznovrstno pomoč pripadnicam skupnosti, je spregovoril soorganizator parade.
Je po mnenju našega sogovorca zagrebško vseučilišče bolj odprto za skupnost kot mesto?
Kako pa je s slovesom hrvaške skupnosti v drugih, tudi manjših hrvaških mestih? O izkušnji odraščanja in šolanja spregovorita študentki.
Izjavi
Prostora za drugačno delovanje je torej precej. Ali je v zagrebški skupnosti dovolj moči za nadaljevanje boja?
Kaj se mora spremeniti, da bo hrvaška družba bolj vključujoča za manjšinske, nehetronormativne identitete?
Letošnje RŠ Pokvirje poteka v duhu prevpraševanja hierarhij v skupnosti in vplivu prostorov njeno delovanje. Študentke smo vprašali, kam se kot kvir osebe odpravijo v petek zvečer.
Naj priznamo, da so nas na tej točki že pošteno srbele pete. Po zaključku povorke smo bili namreč namenjeni tudi na njen – v glasbenem in performerskem smislu – kvalitetno založen afterparty, ki se je imel zgoditi v pravkar omenjenem klubu Boogaloo. Edi, stavi sada Jovu!
Ko smo se čustveno že količkaj skatarzili in pripravili na odhod, nas je dodatno spodbudila novica dveh študentk, da se je na Trgu Bana Jelačića ravno odvijal Strejt Pride. Da osvetlimo nepoučene: gre za reakcionarno gibanje heteronormativne družbene večine, ki je v večini instanc bolj kot gej pridu ideološko sorodna belskem pridu in konzervativnim ideologijam identitetnega nadzora. Morali smo pospešiti, četudi le v milostni galop.
Na naše veliko razočaranje pa na Trgu Bana Jelačiča o njih ni bilo ne duha, še manj pa sluha. S komerkoli smo govorili, jih sploh ni zapazil, v medijih ista povedna tišina. Ali je za novinarja kaj večja nesreča od te, da se nič ne zgodi?
Za konec smo, da naše kratko paradiranje ne bo ostalo brez zaključkov, zbrali še nekaj sporočil, ki naj nas pospremijo v krasni dan in na jutrišnjo ljubljansko parado.
Sporočila so super, ko jih znamo utelešati. Kako naj se torej obnašamo na povorki v Ljubljani, če vidimo kaj takšnega, kar nam ni všeč?
In še zadnja misel iz Osijeka?
In tudi v Ljubljani je tako, statistika spada pač k eksaktnim znanostim.
Ob koncu Študentarije vam želimo slikovito razmišljanje o pravičnosti, kjerkoli že vidite njen primanjkljaj. Četudi imate dostop do zdravja, hobijev, športa, dobre in prijetne družbe, od sedaj bomo skupaj korakali tudi za tovariše in tovarišice tam, kjer so se lokalni in nacionalni politični projekti za človekove pravice sprevrgli v novo gonjo proti trans, interspolnim, v bistvu vsem kvir osebam. Korakali bomo tudi za tiste, ki se ne počutijo varne v telesu, pri sebi doma, sami s seboj ali z drugimi. Na koncu še študentski pozdrav: vsem študentom želimo miren zaključek izpitnega obdobja, strumno korakanje k ustecem kapitalistične zveri, ki ji je okusno vsako naše meso, mavrično ali ne, učeno ali ne. Ponosno bomo morali zakorakati še na marsikatero cesto. Pa srečno!
Zagrebške parade se je udeležil Luka, govorila sem Nina, tehniciral je Edi.
Slika: kolaž avtorjevih slik in slik v javni domeni Wikimedia Commons.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj